A. Hozjan je na 33. zborovanju društev zgodovinarjev Slovenije, 2006, predstavil referat z naslovom »Slovenske aktualizacije mitskega in stereotipnega v zgodovinopisju na svetovnem spletu. Primeri nepolitičnih društev v RS«. V zaključku ugotavlja: »Sleherni od ljudi v stroki si bo ob prebiranju tukaj opisanih spletnih strani morda zastavil eno ali več vprašani, morda celo zelo neprijetnih, o sami smiselnosti in obstoju stroke kot take« In nadaljuje: »Morda pa smo vsi skupaj v boli ali mani grozljivi zablodi, ki se ji ne reče več stroka, temveč drugače - kolegice in kolegi, kaj pa, če smo skupinsko zgrešili poklic in nam - nevede! - bije zadnja ura?«
      Če temu nasproti postavimo npr. ugotovitve zgodovinarja F. Curta, The Making of Slavs, str. II 193-194, 231-233, 249, 274, 277, 307-311, 327, 335-339, itd, potem lahko rečemo, da zgoraj navedeno ugotavljanje zgodovinarja Hozjana ni povsem ustrezno. Ne gre za to, da bi naši zgodovinarji zgrešili poklic ali da bi jim bila zadnja ura. Gre le za to, da se še vedno držijo neustrezne in preživete nemške zgodovinske misli (ki se je resda še vedno večinoma držijo tudi drugod po srednji in vzhodni Evropi) in da drugim dajejo vtis, da io brezprizivno branijo. Namesto da bi se oprijeli novejših ugotovitev, na katere so jih prvi opozorili, ne sicer vedno na naibolj primeren način, a vendar, slovenski venetologi. Sedaj na to že opozarja vedno več akademskih raziskovalcev doma in po svet.
      Naši zgodovinarji torej niso zgrešili poklica in ne čaka jih propad, temveč le nujnost zamenjave preživele paradigme z novo, boljšo. Vprašanje je le, koliko časa bodo še s tem odlašali. Ali bodo to naredili takoj in se z resnim in domiselnim delom, upoštevajoč vse, kar je znano, zavihteli v vrh te veje svetovne znanosti, ali pa bodo le capljali zadaj in prepisovali od tujcev.