Knjiga ne opisuje nekih romantičnih srednjeveških bojev z Obri, Bavarci ali Langobardi. Posvečena je predvsem dogajanju na ozemlju Karantanije pred dobrimi 100 leti, še najbolj ozemlju njene osrednje dežele Koroške.

Podatki jasno razkrivajo, da so tisočletne sanje Slovencev o svoji državi prazen mit. Slovenci so imeli več svojih držav še dolgo po zahrbtni delitvi Karantanije. To je še posebej jasno prišlo do izraza v času Reformacije in po Pomladi narodov. Pri uničevanju so najbolj aktivno delovali solnograška "Cerkev" in pozneje Habsburžani. Razpadu Karantanije je sledilo razbitje Notranjih dežel. Marija Terezija pa je med gorskimi in panonskimi Slovenci zabila še klin imenovan Hrvaška, ki jo je pred tem umetno povzdignila iz pepela. Po izgonu Turkov je s tem onemogočila restavracijo Velike Slovenije.

V Avstriji, ki so jo še v 16. stol. imenovali dežela Vendov (Slovencev), so z genocidnimi prijemi zavestno širili jezik Habsburžanov ter gospodarstvo načrtno koncentrirali izključno v nemških rokah. Na ta način so Slovence izobčili iz odločanja ter jih v kratkem podredili. Dobro poznamo le zadnji stadij tega dogajanja, od sredine 19. stoletja naprej. O procesih, ki so se odvijali pred tem, pa lahko sklepamo iz dokumentiranih ostalin.

Knjiga je posvečena predvsem zadnjemu poglavju, ko je bilo ozemlje Avstrije (dediščina Karantanije) razdeljeno na domorodni in na že potujčeni del. Slovenija bi morala po nasledstvu obsegati ozemlja celotne Istre z otoki, Goriške, Trsta in Gradiščanske, Koroške, Krajnske ter polovico Štajerske, nekako v obsegu Kozlerjevega zemljevida. Namesto združitve slovenskih ozemelj pa je prišlo do usklajenega razkosanja Slovenije med 3 države. Slovenci so iz svetovne vojne izšli "shujšani" za 45,3 % ozemlja, medtem ko so antantni zavezniki državo najhujšega agresorja zmanjšali le za 10 %.

Bralec izve kdo ima največje zasluge za ta "dosežek", o verižnih manipulacijah in nedojemljivih prevarah, o subverzivnih elementih med Slovenci, o bratski pomoči, katere stranski učinek je bil Koroški plebiscit s sledečim nacizmom, na Primorskem pa fašizem. Uničevanje Slovencev in slovenščine pa niso izvajali le v Italiji in Avstriji, pač pa tudi v Veliki Srbiji.

Delo se naslanja na preko 400 virov, od teh najzanimivejši izhajajo iz arhivov v Sloveniji, Avstriji, Srbiji, Italiji, Veliki Britaniji, ZDA in na Madžarskem. Za lažje razumevanje ozadij so predstavljeni številni resnični primeri in ponazoritve. Poleg tega še preko 100 barvnih slik, podrobnih zemljevidov, grafov in tabel bralcu nazorno približa vsebino.

Vsako poglavje je presenečenje zase, saj bralcu s številnimi viri podkrepljena dejstva odstirajo povsem drugačno sliko o ozadjih, kot pa jih poznamo iz šol, iz politično motiviranih "znanstvenih" del in ljudskega modrovanja. Veliko primerov odstira neverjetno podobnost med družbenimi dogajanji takrat in danes. Kakor da bi Slovenci obstali v času?

»Od bratov nismo pričakovali manj uvidevnosti
in manj pravic, kakor smo jih imeli pod
prejšnjim nemškim režimom«
 
 Janko Brejc, 1928