Pričujoči sestavki kažejo na večinski izvor srednjeevropskih zemljepisnih imen iz slovanskih jezikovnih korenin, kar opozarja na prvobitnost slovansko govorečih ljudstev na teh območjih. Značilne zemljepisne oblike so poimenovali staroselci, ki so jim bila predvsem imena rek in gora kažipoti pri njihovih trgovskih poteh. Poimenovanja izvirajo najkasneje iz dobe premika na sever po otoplitvi po zadnji ledeni dobi v 6 do 5. tisočletju ali pomiku proti jugu po močni kasnejši ohladitvi v 2. tisočletju pr. Kr. Sestavki o predantičnih napisih razumljivih s pomočjo slovanskih jezikovnih osnov pa opozarjajo na dosedanje napačno razumevanje zahodnoevropskih jezikoslovcev, ki v teh napisih berejo predvsem poljubna imena. Ob tem upoštevajo latinske končnice, ki pa niso dale ustreznih rezultatov in se po količinski analizi ne skladajo z latinščino kot izbranim jezikom razumevanja. Značilnost njihove obravnave je odsotnost analiz značilnosti tedanjih napisov, tako po pogostosti črk kot korenov in besednih končnic, v tedanjih narečnih govorih. Prispevki o venetskih, retijskih, frigijskih in trakijskih napisih upoštevajo korensko osnovo, ki je razvidna iz jezikovnih in izvornih slovarjev, upoštevajo pa tudi statistično vrednotenje značilnih jezikovnih pojavov. Kot bistveno značilnost upoštevajo narečnost tedanjih govorov, ki niso bili poenoteni v obliki sedanjih knjižnih jezikov in dosedaj še niso strokovno ovrednoteni. Delitev zvezno pisanih besedil temelji na korenskih osnovah in šele dovolj dobra delitev teh napisov omogoča določitev narečnosti. Sele to je osnova za določitev narečnih končnic, ki predstavljajo slovnične podrobnosti.
Izdelek 18 / 19