Etimološki slovarji primerjajo obstoječe izraze z izrazi v različnih in čim starejših jezikih, ne upoštevajo pa njihovega naravnega izvora. Izvor besed namreč ni pogojen z uporabo v nekem prastarem jeziku, saj ima večina pomembnejših besed svoj še starejši naravni izvor. Ta je pogojen s tem, kar so ljudje slišali, videli, otipali, opazovali, razumeli in ugotovili ter te zaznave ubesedili v svojem jeziku. Mnogo izrazov, ki imajo neznan ali nejasen izvor, se lahko pojasni s slovanskim izrazjem. Genetske raziskave dopolnjujejo naše znanje o slovenskih koreninah in nas po starosti enačijo z drugimi evropskimi narodi. Imamo značilno genetsko sliko, ki je najbolj podobna ostalim zahodnim Slovanom pa tudi srednjeevropskim in skandinavskim narodom. Pri obravnavi pred-antičnih napisov je bistvenega pomena izbira jezika razumevanja. Pogostostna analiza jezikovnih značilnosti odkriva dobro soglasje s prav izbranim jezikom razumevanja. Slovenščina kot nesporno najbolj starinski slovanski jezik je potrjena kot uporaben jezik tudi z analizami uporabe posameznih glasov, povprečnih dolžin besed in deležev besed, ki se prično ali končajo s posameznim glasom. Razumevanja venetskih, retijskih in starofrigijskih napisov so omogočila sestavo ustreznih slovarjev kot osnovo za ugotavljanje narečnosti obravnavanih predantičnih govorov. Delež narečnih besed v obravnavanih predantičnih jezikih je več kot 60 %, delež knjižnih besed pa manj kot 25 %, zato bi morali za ustrezno uporabo obrazil poznati narečje, v katerem je pisan posamezen napis. To zahteva posebno jezikovno študijo, saj so narečja, v katerih so pisani navedeni predantični napisi, jezikoslovcem še neznana.
Izdelek 19 / 19