Zgodovina je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika določena kot: celota dogajanj v razvoju, preteklosti v zvezi s kakim osebkom, skupnostjo, področjem.
      Zgodovina naroda je zato zbir ugotovitev in dokazov raznih raziskovalnih področij, od genetike, arheologije, zgodovine in jezikoslovja, do vseh kulturnih značilnosti od verovanja, bajeslovja, sociologije, umetnosti in gospodarskih dejavnosti, vključno s tistimi v pašništvu, poljedelstvu in obrti.
      Zbrati mora vsa znanja vezana na sedanje in preteklo narodno območje, na bistvene narodne značilnosti, predvsem pa na jezikovne vire, ki najmočneje pričajo o temeljni narodni odliki, jeziku. Pisni viri segajo že v predantično dobo, še bistveno starejše pa so jezikovne ostaline v zemljepisnih imenih. Prav ta imena nam podajajo prvobitno poselitev, saj jih poimenovali staroselci.
      Srednja Evropa se je v 10. tisočletju pred sedanjostjo sproščala izpod ledu, zaradi dviga morja pa so se prebivalci poplavljenih ozemelj v Sredozemlju morali seliti na sever in so tam pomenovali krajevne značilnosti.
      Skozi zgodovinska obdobja so se predniki sedanjih narodov različno imenovali, so pa pretežno obdržali nekatere svoje značilnosti. Zgodovinarji, ki ne priznavajo starejših narodnih značilnosti in njihovih različnih poimenovanj, niso verodostojni.