O PODJETJU

KONTAKT

 
 
 
  Grafično oblik.
 

Nekateri primeri

 

- RTV Slovenija

 

- Simboli RS

 

        - UL FF

   
  Spletne strani
  Drugo
   
   
  Mozaik
 

 

Primer državnih simbolov

 

 

 Najteže je najti tisto kar imaš skrito globoko v sebi !

 

Grbi, animacija zastav in anketa      naroči zastavo

 

Zakaj sprememba simbolov

 

Zakaj spremeniti tako pomembno in občutljivo stvar kot so državni simboli? Odgovor je enostaven! Saj jih ni treba, lahko uporabljamo tudi te, ki jih imamo sedaj. S prepoznavnostjo države je tako kot s firmo ali blagovno znamko. Ni nujno, da je država s svojimi simboli že na daleč prepoznavna in drugačna, boljša od drugih, je pa dobro. Ni nujno, da država išče svojo identiteto v simbolu, ki je prvi v zgodovini Evrope, je pa dobro. Ni nujno, da država v svetu nastopa s simboli, ki imajo v narodni zavesti globok pomen in vrednost, je pa dobro. Ni nujno! Lahko tudi kot edina evropska država nastopamo v Evropi zgodovinskih grbov s svojim abstraktnim grbom. Lahko tudi nasedamo modernim radikalnim liberalcem, ki želijo le trenutno modno obliko brez pomena, tisto kar ima veliko vrednost in simboliko pa nestrpno zavračajo. Tisti, ki delajo s tujimi državami so že zdavnaj opazili, da naš sicer oblikovno lep grb, nekako ne sodi v skupino grbov resnih držav, ki dajo nekaj nase. Tisti, ki so odprtega duha bodo želeli naprej.

 

 

Zgodovinska utemeljitev

 

V zadnjih 200 letih so nam krojili usodo zdaj ti zdaj oni in potvarjali zgodovino sebi v prid. Od nekdaj mogočnega naroda Karantancev je ostalo kulturno izročilo, zgodovinska dejstva in smo ostali mi, Slovenci, ki smo pristni nasledniki kulturne in državne dediščine Karantanije (578 -1180). Prve slovanske in ene prvih držav po razpadu Rimskega cesarstva. Karantanci smo prvi v Evropi uporabljali simbol s katerim smo izražali državno pripadnost. Ta simbol je bil panter, danes znan kot karantanski panter. V Evropi so nam z uporabo simbolov sledili Francozi in Portugalci, nato pa še drugi. Panterja so upodabljali tudi na bojnem praporu. Iz bojnih praporov so se kasneje razvili grbi.

 

Od kod izraz Slovenci?

 

Izraz Karantanci je preko 700 let, tudi po razpadu države na pokrajine označeval slovansko ljudstvo med Alpami in Jadranom. Po razpadu države je plemstvo in nato ljudstvo počasi začelo uporabljati pokrajinske izraze tudi za ime naroda. Izraz Slovenci za naš narod obstajata komaj slabih 200 let! Danes si je pravzaprav težko predstavljati, da so preporoditelji v začetku 19. stol. več kot desetletje iskali primeren izraz za naš narod, ki bi nedvoumno in preko pokrajinskih meja označeval narod slovanskega rodu med Dravo in Jadranom. Takrat so bili v uporabi izrazi Kranjci, Štajerci, Korošci. Nemci pa so nas enotno označevali kot staroselski narod z imenom Vendi ali Vindi.

 

Ko je Linhart konec 18. stol. iskal skupno označbo za naš narod, si je na podlagi zgodovinskih iztočnic prizadeval, da bi se kot skupno ime tega naroda uporabljal izraz Karantanci. Tudi Kopitar je večkrat izrazil simpatije za karantanski naziv. Do odločilnega preobrata pride med leti 1802 in 1812, ko začnejo Vodnik, Primc in tudi Kopitar za naš narod prvič uporabljati izraz Slovenec, slovenski za vse Slovence, tudi Kranjce. V tem času nastane tudi izraz Slovenija, izrazi Karantanija, Karantanci, karantanski pa počasi ponovno potonejo v pozabo. Več o tem...

 

V zgodovini je bil panter zaščitnik samostojnosti Slovencev

 

 

 

Leta 745 se je Karantanija kot samostojna država s svojim pravom (consuetuto Sclavorum) v realnosti takratnega časa pridružila katoliški naddržavni tvorbi Frankovskega kraljestva (kasneje Sveto rimsko cesarstvo), katere poglavitni namen je bilo širiti krščansko vero. Karantanci nismo bili nikdar podložni Nemcem kot to prikazuje velikonemško ideološko zgodovinopisje ter kasneje vsejugoslovanska ideja o enem narodu. Sploh pa se je nemški jezik razvil mnogo kasneje. Mi smo se leta 745 bili prisiljeni pridružili Evropi krščanskih narodov, a nismo izgubili samostojnosti pač pa pogansko vero.

 

Pred 1259 leti smo Slovenci sprejeli krščanske norme, s 1.5.2004 bomo pod "nadoblastjo" Bruslja sprejeli evropske norme. Danes pa te nadoblasti ne čutimo kot prevlado Germanov ali Romanov nad Slovenci, saj smo žive priče sedanjih dogodkov. A ostaja grenko dejstvo, da bomo pravno in dejansko mnogo bolj podložni Bruslju, kot smo bili v 8. stoletju v okviru Frankovskega kraljestva.

 

V državni zvezi 4 germanskih držav in 1 slovenske je pač prihajalo tudi do mešanja plemstva, porok, prič in botrov, ki so otroka večinoma krstili z nemškim imenom. Razni nemški priimki plemičev ne dokazujejo, da so nam vladali Nemci, pač pa večinoma Slovenci nemških imen in priimkov. Dejstvo je tudi, da je v 12. stol. na tem področju nemščina kot pisni in knjižni  jezik začela izpodrivati latinščino. Kdo si upa danes trditi, da so tisti, ki so uporabljali latinščino bili podložni Latinom!? Takratni pisni viri ne izpričujejo podrejenosti, domišljija pač.

 

Tudi najvišji oblastniki nemških imen na slovenskem so dejansko večinoma bili Slovenci in so govorili slovensko in kot kaže so dali to vedeti tudi drugim. Vojvoda Bernard Spanheimski (domnevni Nemec) je 25. marca leta 1227 priredil viteški turnir za viteze iz Češke in dežele karantanskega nasledstva (Lombardije, Furlanije, Koroške, Štajerske, Kranjske in Istre). Ulrik Liectensteinski vitez in pesnik iz zgornje Štajerske se je napravil v žensko preobleko v podobi Venere s krono. Številčno spremstvo preko sto uglednih vitezov Koroške dežele je Ulrika pričakalo v Rožu pred Beljakom in ko so spregledali njegovo šalo so v en glas zagrmeli pozdrav v Slovenščini, deželni govorici; "Buge vas primi kralva Venus". Danes bi zapisali "Bog vas prejmi kraljica Venera".

 

Ulrik Liectensteinski je v svojem epu ta pozdrav dobesedno zapisal s črkami "... buge waz primi gralva Venus" Ulrik je dokaj dobro razumel slovensko, govoril in pisal pa je večinoma le nemško.V tem času je bilo v deželo Štajersko priseljeno že okrog 2 % Nemcev, nadaljnjih 9 % Slovencev pa je govorilo tudi nemško. Prav v uradnem pisnem jeziku gradov in mest je potrebno iskati razlog za postopno germanizacijo, ki so jo v poznem srednjem veku največ širili prav že germanizirani Slovenci in redki nemški doseljenci.

 

 

Karantanija leta 597

 

 

 

Napredno karantansko pravo je edino v takratni Evropi priznavalo nasledstvo po ženski strani, zato smo Slovenci nemškega plemiča poročenega s Slovenko sprejeli za svojega. Tujih oblastnikov Karantanci nismo sprejemali, kar smo potrjevali ali zavračali ob knežjem kamnu v slovenskem jeziku in to ni bila nikakršna maškarada pač pa neke vrste parlament. Kakšno oblast predstavlja takratni parlament priča primer, ko je cesar želel izbrati karantanskega vladarja, ki pa ga Karantanci nismo potrdili na knežjem kamnu, ker je bil dejansko tujec, Nemec. Ko je želel prevzeti oblast, ga je karantanska vojska že na meji države Karantanije nagnala nazaj in cesar proti temu ni mogel prav nič! Vse karantanske vladarje so morali po karantanskem pravu potrditi predstavniki ljudstva z ustoličevanjem na knežjem kamnu v slovenskem jeziku vse do leta 1414. Do leta 1651 je potekalo zapriseganje vladarju na vojvodskem stolu v slovenščini, nato pa do 1728 v deželni hiši v Celovcu. Prav ustoličevanje je dalo navdih Thomasu Jeffersonu pri sestavi prve demokratične ustave ZDA.

 

Karantanija je bila slovenska državna in vojaška tvorba, od leta 1180 pa so jo nasledile razne pokrajine. Nazadnje so bile to pokrajine Koroška, Štajerska, Kranjska, Istra, Trst, Goriška in "Panonija" kot prispodoba za nekdanji pokrajino Panonijo, danes pa panonsko Slovenijo. Pokrajine so v slovenskem zgodovinskem spominu močno zasidrane. Slovenci, Karantanci smo se že od nekdaj delili na pokrajine. Tudi v Karantaniji so imeli določeno veljavo in oblast pokrajinski knezi, ki so bili na državnem nivoju drugi nivo oblasti. Ena od teh pokrajin Lobija[1] oz. rimski Latobicus, (danes Dolenjska in Bela krajina) si je izborila samostojnost že leta 555. Sicer pa so imeli Lobjani že dolgo pred prihodom Rimljanov zelo razvito trgovino, steklarstvo, umetnost, obrt in gospodarstvo nasploh ter so se čutili dovolj močne, da se po propadu cesarstva sami, brez karantanske vojske ubranijo barbarov.

 

 

Krščanstvo

Karantanci so, čeprav uradno še pod tujo oblastjo, že leta 566 začeli pritiskati na kristjane, ostalino okupatorskega rimskega cesarstva. Najprej z grožnjami in z nagajanjem, proti koncu stoletja tudi na silo, z rušenjem in požigom mest in cerkva. Dunajskim (70% kristjanov) in obdonavskim kristjanom so odstopili svoje ozemlje v okolici Solnograda in v dolini Zalce južno od mesta ter jih tiste, ki se niso odrekli krščanstvu s silo pregnali do leta 582. Podobno je bilo okrog mest Petovio (Ptuj), Celia (Cele), Emona (Lublana) in drugih manjših naselij, a tod je bila situacija krščanstva drugačna, saj je bilo krščanstvo omejeno le na ožje mestne predele in je bilo mogoče s krščanstvom hitro opraviti že z rušenjem, požigi in pregonom kristjanov proti Ogleju. To pa se ni zgodilo naenkrat, pač pa so se kristjani z zamikom nekaj let selili iz vzhoda proti mestom na zahodu, ki jih Karantanci še niso porušili. Do leta 597 kristjanov na ozemlju takratne Karantanije (glej sliko zgoraj) ni več bilo. V Lobiji pa je bila situacija popolnoma drugačna. Za razliko od drugih predelov, je bilo tod krščanstvo razširjeno enakomerno po celi, v ogromni večini slovenski pokrajini in požig posameznih mest in cerkva ne bi zadostoval. Leta 598 so Karantanci dotlej samostojno pokrajino upravno priključili Karantaniji in prepovedali krščanstvo. Lobjanci so krščanstvo odtlej tajili, niso pa se mu odrekli. Ker je bilo v pokrajini od začetnih 14% kristjanov (l. 555) do leta 630 že preko 50% kristjanov, Karantanci niso več le od zunaj opazovali upravljanje pokrajine, pač pa so aktivno začeli preganjati kristjane in do leta 680 pregnali še zadnje, ki se niso hoteli vrniti k tradicionalni veri Karantancev. Lobija je zaradi množičnega krščanstva utrpela tudi bistveno opaznejše demografsko opustošenje. Lobijsko opustošenje je bilo vendarle le bleda slika tistega na Dunaju, kjer so kasneje vrzel praznine zapolnili Bavarci.

 

Germanizacija

Izgon kristjanov je imel dolgoročno pogubne učinke na slovenskost današnje Avstrije, saj se je bavarski dialekt začel polagoma širiti proti jugu do Alp, tako da se je slovenščina ohranila le v deželah južno od Alp. Tako imenovane notranjeavstrijske dežele so bile do 18. stol. v ogromni večini še slovenske, nato pa so začeli z reformami in šolstvom širiti nemščino iz mest tudi na deželo. V praktično 150 letih je bila celotna zgornja Štajerska ponemčena. Pred 18. stol. se je na splošno pisalo le na dvoru in v mestih, a knjižna pisava Slovencev je bila izključno nemščina in tako je bilo še vse do srede 19. stol. Pisni viri oblikovani v nemščini, pa krasno prekrijejo dejansko stanje običajnega govornega jezika v notranjeavstrijskih deželah. Pogovorni jezik v mestih, predvsem med izobraženci (literatura je bila nemška in delno latinska) je bil največkrat nemški. Ko so na cesarski ukaz začeli popisovati prebivalstvo, je bil nemški jezik celotne Avstrije še v manjšini. A popisovali niso materinega jezika, pač pa zelo zvito, pogovorni jezik, ki je bil, kot smo že ugotovili v mestih večinoma nemški. Tisti Slovenci, ki so bili v mestih so že itak znali zaradi potreb po vsakodnevni komunikaciji tudi nemško, deželani pa se se, da so jih razumeli, tudi za silo par besed naučili nemško, da so lahko opravili, po kar so prišli v mesto. Takega Slovenca so zato šteli kar v krog nemškega pogovornega jezika, kar je dalo popolnoma napačno sliko o narodnosti sestavi Avstrije.

 

Za tiste, ki so prežeti z staro zgodovinsko vednostjo, ki jo je pisala velikonemška ideologija, naše zgodovinopisje pa gradilo na njenih temeljih, bo morda težko težko doumeti vsebino teh strani. Je pa danes v Sloveniji in Evropi že toliko novih zgodovinskih spoznanj, da je relativno lahko priti do pravilne informacije. Razumljivo je, da na teh straneh ni mogoče in ni smiselno poglobljeno ter na široko obravnavati zgoraj opisanega, ker bi bilo to mogoče le na račun enostavnosti in preglednosti.

 

(1) Ime Lobija izvira iz značilne oblike pokrajine, ki je polna značilnih hribčkov. Če ima tak hribček točno določeno zaobljeno obliko s strmim vznožjem, so ga poimenovali Lob ali Lub (na dolenjskem še danes ni vedno očitna glasovna razlika med o in u). Dolenjska je tudi danes poznana po svojih številnih hribčkih, lobih. Od tod izvira ime pokrajine Lobija, njeni prebivalci pa so Lobjani. Ime nima neposredne zveze z Lubjano oz. Lublano, razen po istem izvoru imena.

 

 

 

Grb

 

 

Slovenci smo barve svoje zastave, tako pravijo, izbrali iz grba dežele Kranjske. Osnovna veksiološka pravila pri tem niso bila upoštevana. Kakorkoli Slovenija ni Kranjska! Je mnogo širši pojem kot Kranjska, ki je le ena od dežel v katerih smo Slovenci živeli po razpadu Karantanije po uvedbi novega družbenega reda. Fevdalizem je prinesel nove ozemeljske enote katere so sčasoma privzele tudi vsaka svoje barve in simbole. Tako smo bili Slovenci razdeljeni med različne barve in grbe, svoje pa sta naredili še germanizacija in italijanizacija, tako da smo v začetku 20. stol. vse dežele razen Kranjske, delili z večinoma raznarodelim slovenskim življem in tako izgubili izvirno pravico do grbov teh dežel.

 

Iz Kranjske in razdeljenih dežel s slovenskim prebivalstvom je nastala nova enota Slovenija. Nova Slovenija pa svojega grba ni imela, zato smo si ga izmislili. Ker Slovenija ni Kranjska (barve), je pravilneje izbrati za naš grb simbol, ki je združeval vse Slovence na prostoru na katerem še vedno živimo. To pa je bil le karantanski panter, sicer do nedavna že nekoliko pozabljen, a edini skupni simbol. Drugi simbol, ki nas vse Slovence združuje pa je lipa. Barve si ni potrebno izmišljati, ni pa tudi pravično, da so barve vzete le iz grba dežele Kranjske. Najprimerneje bi bilo skleniti kompromis in vzeti tri barve iz grbov vseh tistih dežel, katere so nam pripadle. Zelo zastopane so:

 

modra (Kranjska, Goriška, Istra in Panonija)

rumena (Kranjska, Koroška, Goriška, Istra in Panonija)

zelena (Štajerska, ki predstavlja zajeten del ozemlja Slovenije)

 

kot alternativa pa:

rdeča (Kranjska, Koroška, Štajerska, Goriška in Istra)

bela (Kranjska, Koroška, Štajerska, Goriška in Panonija)

 

 

Panter je lep, miroljuben in krotak. Ko se naje, spi v votlini tri dni. Nato se zbudi in zarjove z močnim glasom, obenem pa okoli sebe spusti neizmerno sladek vonj, ki doseže vse živali. Le zmaj (prispodoba zla) se potuhne v svoji votlini. Vse druge živali (države) pa pridejo k panterju, ker jim je največji prijatelj. Panterju iz gobca šviga plamen (sladek vonj), ima rogove (znak razsvetljenja), ptičje kremplje namesto šap (znak čistosti) in levje tace (znak moči). Panter se v Karantaniji pojavlja že zelo zgodaj. Nad vhodom glavne stolne cerkve pri Gospej Sveti je bil vzidan v 8. stol. in tam stoji še danes. V vojvodini Karantaniji je bil panter bojni znak slovenske vojske. Grb pa je nastal iz bojnega znaka. Politični izvor panterja je nedvomno karantanski oz. slovenski. Modri panter na grbu je prilagojen današnji rabi, saj nam je modra barva mnogo bližja kot črna. Modra je poleg zelene barva Slovencev. Predstavlja modrost, poglobljen in umirjen odnos do sveta, taktno moč in duhovno odprtost.

 

 

 

 

 

Lipov list

 

Lipov list predstavlja lipovo drevo, ki je za Slovence sveto. Lipa sredi vasi je bila središče vsega političnega in kulturnega življenja. V času turških vpadov, so zasadili lipo tam, kjer so Turke premagali (drevo zmage). Ljudsko izročilo postavlja lipo na osrednje mesto, z njo so povezani kralj Matjaž, Martin Krpan… V Karantaniji je prvič upodobljeno lipovo drevo že v 10. stol. Znamenje lipe, ki je stara dediščina Karantanije pa se skozi zgodovino in ideologijo vse do danes ni izbrisala. V grbu sedem povezanih lipovih listov predstavlja sedem pokrajin Slovenije. Opaziti je dve med seboj prekrižani liniji listov (drevo življenja). Zelena barva lipovih listov predstavlja obilje, življenje in rast.

 

 

  

 

 

 

Zlato

 

Zlata barva ščita predstavlja Triglav, ki ni le najvišja gora Slovenije, pač pa njegov pomen sega še v pred krščansko obdobje Karantanije. Triglav je božanstvo, je gora bogov in vesoljstva, je zlata gora. Predstavlja sonce, toploto, veličino, bogastvo in moč.

 

 

 

 

 

 

Rreče

 

Rdeča barva predstavlja vojaško moč, bojevitost in pripravljenost na obrambo v spopadu z zmajem (zlom).

 

 

 

 

 

Zastava

 

Barve zastave so prevzete iz treh najbolj zastopanih barv grba. Od zgoraj navzdol si sledijo v zaporedju; modra, rumena, zelena. Zastava je izdelana v razmerju 1:2. Vse barve zavzemajo enako površino zastave. Zastave, ki so daljše ohranijo osnovni lik Triglava v istem razmerju, preostanek dolžine pa potekajo po treh vzporednih, enako širokih poljih. Naklon najvišjega vrha v zastavi oklepa kot 28,64 ° x 100 = 2864 (nadmorska višina Triglava v metrih). Razlika v višini med vrhoma je 5,95-ti del x 100 = 595 (letnica prve pisne omembe prve slovenske države Karantanije). Razdalja med nižjim vrhom in vznožjem obeh vrhov je 14,14 x 100 = 1414 (letnica zadnjega ustoličevanja knezov na Knežjem kamnu). Razdalja med višjim vrhom in vznožjem obeh vrhov je 19,91 x 100 = 1991 (letnica ustanovitve samostojne Slovenije, naslednice Karantanije).

 

 

 

   

                         naroči zastavo

 

 

© PROMIN d.o.o.  -  slike in vsebina so last podjetja

nazaj

 
 

Stran je bila nazadnje spremenjena 06.11.2014